De Sable et Sinople

Moja zgodba

Zgodba se je začela leta 1992, ko sem prvič pogledala v oči zelo temnega mladička, francoske buldogice. V družini, kjer ni nikoli bilo živali, je bila to nezaslišana ljubezen na prvi pogled. Pregovorila sem starše, da gremo »samo« pogledat mladičke…

Ob vrnitvi z nedolžnega ogleda nisem imela ne posteljice, ne skodelice za vodo za mladičko, ki je sedela v mojem naročju. Fant mi je kreditiral, mama, se je stopila in jo poimenovala »Pika«, oče se je moral seznaniti z novim nepoznanim bitjem. On je bil kriv zato, da se je Pika naselila v naše postelje, od koder se noben njen potomec ni več odselil. Mama je zadolžena za vsakdanje razvajanje. Priznam pa, da sem jaz kriva zato, da smo vsi bul-emično zasvojeni.

 


Zapisi

Vojna ušes

Vojna ušes

Oblika ušes pri francoskem buldogu je bila dolgo sporna zadeva. Čeprav ni natančne razlage zato katero križanje je povzročilo ta pojav, vemo le, da so prvi terier-buli imeli bodisi ušesa z robovi, zavihanimi navzven, bodisi prepognjenimi navznotraj ali pa pokončna. In prav ta so bila vir vseh prerekanj med rejci in državami. Ameriški ljubitelji te pasme so od nekdaj zagovarjali tako imenovana »netopirjeva ušesa«, medtem ko so Angleži vztrajali pri zavitih ušeskih in zaničljivo imenovali naše pse »Frenchies«, ker da si lahko samo Francoz izmisli tako brezobličnega psa. Leta 1898 so bila pokončna ušesa dokončno opisana v francoskem standardu kot edina dovoljena oblika.